Fotoplus

Splošno o fotografiji

Pravilo, ki se ga mora zavedati vsak fotograf, je: dober fotograf naredi s povprečnim fotoaparatom izvrstno fotografijo, slab fotograf naredi z izvrstnim fotoaparatom povprečno fotografijo. To pomeni, da je kvaliteta fotografije prvenstveno odvisna od fotografa in njegovega znanja, ter šele nato od opreme, ki jo uporablja. Kvaliteta fotografije se navadno ocenjuje po dveh kriterijih: umetniški vtis in tehnična izvedba. Umetniški vtis je zelo abstraktna kategorija in odseva fotografovo osebno dojemanje okolice. Izražanje fotografovega dojemanja skozi njegov izdelek, je sposobnost, za katero navadno pravimo, da se je ni mogoče naučiti oziroma, da se nekdo s tako sposobnostjo že rodi. Tehnična izvedba pa je kategorija, ki pokaže fotografovo tehnično znanje o fotografiranju. Vedeti moramo, da se do sedaj, še nihče ni rodil s tehničnim znanjem o fotografiji. Vsi, tudi najslavnejši, so se tega naučili. To je znanje, ki je na razpolago vsem.

Kako torej do znanja?
Za začetek preberemo knjigo ali priročnik o fotografiji. Ko smo si na jasnem z osnovnimi pojmi v fotografiji, lahko vprašamo za nasvet tudi fotografa z več izkušnjami. Predvsem pa je pomembno, da veliko fotografiramo. Saj vsi poznamo stari pregovor: „Vaja dela mojstra.“. Seveda narejene posnetke kasneje tudi analiziramo, da se iz napak tudi kaj naučimo. Zavedajte se, da vsi fotografi delajo dobre in slabe posnetke. Razmerje med količino dobrih in količino slabih je tisto, ki loči uspešnega fotografa od neuspešnega. Tehnično znanje oz. neznanje močno vpliva na to razmerje. .

Kje začeti?

Tako pri klasični fotografiji, kot pri digitalni fotografiji težimo k temu, da naredimo kvaliteten posnetek že pri pritiskanju na sprožilec. Kasneje tako ni potrebno delati veliko korekcij.

Na kaj moramo paziti?
Kot pove že ime: na svetlobo! Na film in silicijev čip nam riše svetloba. Svetloba nam daje barve, nam daje kontrast, nam daje obrise in sence, nam daje fotografijo. In to svetlobo lovimo z našim fotoaparatom. Bolje kot poznamo naše orodje za lovljenje svetlobe, boljši bo končni izdelek. Zato je zelo pomembno, da poznamo svoj fotoaparat. Kako ga spoznamo? Najprej preberemo navodila za uporabo. Kasneje lahko vprašamo za nasvet nekoga, ki ima enak fotoaparat in je že vešč rokovanja z le-tem. Predvsem pa ga najbolje spoznamo z vajo. Vsak posnetek je izkušnja več, kapljica znanja, ki pomaga narediti naslednji posnetek boljši. .

Kako popraviti 'slab ulov svetlobe'?

Tudi najbolj veščemu fotografu se zgodi, da naredi posnetek, ki je na prvi pogled dober, vendar pa se kasneje pri podrobnem pregledu pojavi na fotografiji nekaj, kar mu ni všeč. In kaj narediti? Takrat uporabimo postopek, ki mu pravimo korekcija. Korekcija, retuša, »fotošop«, so izrazi, ki poimenujejo postopek, pri kateremu spremenimo originalen posnetek s pomočjo drugih orodij, z namenom da ga naredimo bolj všečnega, bolj tehnično dovršenega. Ker je govora o digitalni fotografiji, se bomo tu omejili le na digitalno »retušo«, in pustil klasično ob strani.
Osnova za izvajanje popravkov na posnetkih, je fotografija v digitalni obliki včitana v računalniku. Kako jo dobimo? Za fotografiranje uporabimo digitalni fotoaparat, ali pa z optičnim čitalnikom včitamo negativ, diapozitiv ali kar samo fotografijo narejeno s klasičnim fotoaparatom. Ko imamo digitalni posnetek, le tega vnesemo v program za obdelavo fotografij, naredimo želene korekcije, shranimo in nato s pomočjo tiskalnika ali pa fotolaboratorija izdelamo fotografijo. Programi, ki se uporabljajo so različni, od cenenih in preprostih, do nesramno dragih in zapletenih. Izberemo jih glede na naše potrebe.
Program ePhotoLab-FotoPlus Vam omogoča opravljanje osnovnih korekcij na fotografiji, kot so odstranjevanje rdečih oči, korekcija barv, sprememba osvetlitve in kontrasta, spreminjanje izreza, rotiranje, spreminjanje formatov,…

Zakaj prenos na papir?

Pri fotografijah v digitalni obliki, je prva misel navadno naslednja: „Zakaj pa bi moral narediti fotografije na papir? To je že zastarelo!“. Seveda je to napačno mišljenje. Fotografije lahko shranite na računalniku, na CD-ju, na DVD-ju ali celo kar na spominski kartici. Vendar Vam shranjevanje samo na te medije močno odsvetujemo. Priporočamo, da posnetke spravite na papir. Zakaj? 100 ali 50 let stare fotografije so danes še vedno lepo ohranjene in popolnoma uporabne. Fotografijo enostavno primete v roko in si jo ogledate, brez uporabe kompliciranih naprav, ki bi to sliko prikazovale. Zamislite si, kakšno napravo potrebujete že danes, da si ogledate posnetke na CD-ju, ali na spominski kartici. Pa se vprašajte: bodo čez 20 let, taki stroji sploh še obstajali. Pa če bodo, ali bodo mediji, na katerih so posnetki še uporabni? Vsi moderni nosilci morajo svojo obstojnost še dokazati, medtem ko jo je papir že zdavnaj.
Tudi sama priročnost pregledovanja izdelanih fotografij je neprimerno večja. Ne potrebujete drugega, kot lastne oči. Poleg tega morate upoštevati možnost poškodb in okvar, ki jih lahko utrpijo nosilci posnetkov, kot posledica nerodnega ravnanja z njimi. Zamislite si, kaj bi se zgodilo, če bi Vam, med npr. jemanjem medija iz čitalca, CD padel na tla, vi bi nerodno premaknili nogo in CD potisnili naprej po podu. Površina CD-ja bi se poškodovala, in verjetnost, da bi katera od 500 shranjenih fotografij preživela, bi bila zelo majhna. In če bi medij bil DVD, in bi s tako potezo izgubili še neprimerno več posnetkov? Če bi vam iz rok padla fotografija na papirju, ki bi jo jemali npr. iz optičnega čitalca, se verjetno ne bi zgodilo nič, morda bi se slika malo podrsala, vendar bi bila le ta verjetno še vedno uporabna, oz. bi v najslabšem primeru uničili le eno samcato fotografijo. Poleg tega so vsi moderni mediji veliko bolj občutljivi na zunanje vplive kot papir. Zato Vam priporočamo, da posnetke, poleg hranjenja na digitalnih medijih, spravite tudi na papir.

Kako prenesemo posnetke na papir?

Posnetke na papir prenesemo s pomočjo tiskalnika na domači mizi ali s pomočjo razvijalnih naprav v fotolaboratoriju. Glede na cene, ki danes veljajo za potrošni material barvnih tiskalnikov, Vam svetujemo, da si fotografije izdelate v fotolaboratoriju, saj je cena zaenkrat še vedno veliko ugodnejša. Da pri tem niti ne omenjamo cene samega tiskalnika in potrebnega znanja, ki ga potrebujemo za izdelavo kvalitetno iztiskane fotografije. Seveda je odločitev na vaši strani. Tudi ko razvijamo v fotolaboratorijih je pomembno, da poznamo nekaj podrobnosti.
V digitalni fotografiji obstaja več formatov fotografij. Formati so odvisni od oblike tipala, ki zapisuje sliko v samem digitalnem fotoaparatu, odvisni so tudi od načina in količine obrezovanja posnetka. Sama tipala v digitalcih, so danes v dveh formatih, in sicer v formatu z razmerjem 4:3 in v formatu z razmerjem 3:2. Kaj pa je sploh razmerje formata? To sta številki, ki nam povesta, kakšno je razmerje med višino in širino posnetka. Tip tipala, ki ga imamo v svojem digitalcu vpliva na izbiro formata fotografije, ki ga izberemo pri razvijanju.
Če želimo imeti na fotografiji popolnoma celoten posnetek, brez porezave ali belih robov, moramo izbrati format z istim razmerjem, kot ga ima format našega tipala. Kar pomeni, da moramo npr. pri digitalcu, ki ima tipalo v razmerju 4:3, pri razvijanju fotografije izbrati tudi papir v takšnem razmerju, npr. 10X14 cm. Ampak, saj 10×14 ni v razmerju 4:3, boste rekli. Dejstvo je, da se različni formati samo imenujejo npr. 10X14, fotografija pa ima fizične mere v resnici npr. 10,2×13,6 cm.
Na naši spletni strani imate, poleg formatov fotografij, podane tudi dejanske velikosti izdelanih fotografij. Prav tako je navedeno tudi razmerje v katerem je format. Tako si ob morebitnem dvomu, sami izračunate, kaj bo na papirju, kje boste imeli bele črte in kje bo manjkal del fotografije, če boste izbrali neustrezen papir. Včasih namreč namensko naredimo fotografijo v drugačnih dimenzijah, in takrat je pomembno, da izberemo ustrezno dimenzijo papirja, na katerem bo posnetek v celoti na papirju, odvečen papir pa lahko kasneje odrežemo. Če pa tega ne delate namensko in želite fotografije brez presenečenj, izberite tak format, ki bo ustrezal vašemu fotoaparatu, oziroma vašemu posnetku.
Poleg formatov v razmerju 4:3 ali 3:2, poznamo še nekaj drugačnih formatov fotografij. To so formati, ki se uporabljajo npr. za izdelavo panoramskih slik (tu navadno zlepimo skupaj več slik (10×30 in 15×45) ali pa npr. portretov (ker so portreti navadno pokončni, je včasih potrebno daljšo stranico skrajšati, saj v nasprotnem primeru zgleda fotografija preveč razpotegnjena(30×38)). Te formate Vam ponujamo tudi v FotoPlus laboratoriju.

Nevem s katerim fotoaparatom je bila narejena fotografija

Vsaka digitalna fotografija je sestavljena iz točk. Te točke so razporejeno v stolpce in vrstice, in skupaj tvorijo sliko. Če vemo koliko je točk v 1 vrstici in koliko je točk v 1 stolpcu, vemo v kakšnem razmerju so. Koliko točk ima fotografija, razberemo s pomočjo programa za obdelavo slik.

Različni formati, različne zapolnitve papirja

Fotografija, ki ima npr. 3264 točk v vrstici (širina) in 2448 točk v stolpcu (višina), je v formatu z razmerjem 4:3. To fotografijo lahko brez strahu razvijemo v formatih kot so 10×14 (10,2×13,6 cm), 13×17 (12,7×16,9 cm) in 30×40 (30,5×40,6 cm), ne da pri tem izgubili del motiva, ali da bi imeli belo obarvane robove.
Sicer lahko izberemo tudi druge formate papirja, vendar moramo pri tem upoštevati način zapolnitve papirja. Poznamo dva načina zapolnitve, in to sta „Fill-in“ način in „Fit-in“ način. Pri Fill-in načinu, naprava za izdelavo fotografij toliko poveča motiv, da je celotna površina papirja zapolnjena, kar pomeni, da bomo v primeru, da smo izbrali papir različnega formata, dobili fotografijo, ki bo pokrivala celotno površino papirja, vendar bo dejansko taka fotografija na dveh robovih porezana, ker bo segala čez robove papirja. Pri načinu Fit-in, pa bo naprava pomanjšala motiv do take mere, da bo celotna fotografija natisnjena To pomeni, da bomo, pri izbiri različnega formata, dobili fotografijo, ki ne bo v celoti pokrivala površino izbranega papirja, in bodo zato na dveh robovih vidne bele črte. Te sicer lahko kasneje odstranimo z obrezovanjem, vendar na račun velikosti fotografije. Če bi primerjali taki dve fotografiji bi opazili, da je fotografija, narejena s Fit-in načinom, manjša. Seveda le pri uporabi papirja z drugačnim razmerjem formata. Pri uporabi ustreznega formata, sta fotografiji popolnoma enaki. Vendar vam priporočam, da pri fotografijah z enakim razmerjem formata vseeno raje uporabljate Fill-in način, ker vam zagotavlja, da na fotografiji ne bo belega roba, tudi v primeru, če razmerje stranic ni popolnoma idealno.

Kakšno tipalo je v mojem digitalcu?

Vsak digitalec, ima v opisu tehničnih podatkov, zapisano tudi razmerje v katerem naredi posnetke. Nekateri podpirajo celo več formatov, in zato si dobro preberite navodila, saj boste le tako lahko izdelali zadovoljive posnetke.

Ločljivost ali resolucija

Kot smo videli, so točke v digitalni fotografiji pomembna vrednost. Ravno število točk je tisto, ki močno vpliva na ceno digitalnih fotoaparatov in na ceno optičnih čitalnikov. To je število točk, ki jih premore tipalo v napravi. Število točk nam pove tudi kakšna bo kvaliteta izdelanega posnetka, oziroma do kolikšne mere lahko posnetek povečamo, da bo fotografija še vidna brez težav. Testi so pokazali, da lahko zdravo človeško oko, v idealnih pogojih še razloči do 10 pikic na dolžini 1mm pri oddaljenosti objekta 20 cm. Če jih je več, oko zazna te pikice kot povezano celoto, črto. Enako se zgodi, če povečamo razdaljo med objektom in očesom. Število pikic na neki razdalji imenujemo z izrazom ločljivost ali resolucija. Ali če obrnemo: resolucija ali ločljivost nam pove, koliko pikic je zapisanih na neki razdalji. Zaradi hitrega razvoja digitalne fotografije v ZDA, se v glavnem za ločljivost uporabljajo vrednosti v zapisu:

dpi – dot per inch – pik na colo
ppi – pixel per inch – točk na colo
lpi – line per inch – vrstic na colo

DPI, PPI in LPI, se sicer uporabljajo v različne namene (različno označujemo ločljivosti vhodnih enot, izhodnih enot in samih izdelkov), vendar na tem mestu razlaga dejanskih razlik presega namen osnovnih nasvetov. Podatek 300dpi nam torej pove, da je na dolžini ene cole 300 pik. Ker je 1 cola velika 2.54 cm, to pomeni, da je na razdalji 1 cm posejanih približno 118 pik, kar znese skoraj 12 pik na mm. To pa je ločljivost, ki zadostuje za zelo kvalitetno izdelano fotografijo ali drugo tiskovino. V praksi se pri razvijanju uporablja tudi višje ali nižje ločljivosti, vendar po izkušnjah, razvijanje fotografij z ločljivostjo nižjo od 200 dpi, ne priporočamo. Lahko sicer naredimo izpise tudi pri nižjih ločljivostih, predvsem, če izdelamo večje formate, ki se bodo opazovali iz večjih razdalj, vendar ob upoštevanju dejstva, da bodo take fotografije, gledane iz majhne razdalje, zrnaste.

Torej kaj to vse skupaj pomeni?

Fotografija iz fotoaparata, ki se ponaša s tipalom s 3 milijoni pik, je velika približno 2048 x 1536 (točno število pik je različno pri različnih fotoaparatih, vendar je v razmerju 4:3 ali 3:2). Fotografija, z zgornjimi dimenzijami, ustreza razmerju 4:3. Sedaj si poglejmo na kakšen papir lahko iztiskamo tako fotografijo, da bo še dovolj kvalitetna in s tem prijetna na pogled:
Število točk fotografije v eni smeri (2048), delimo z najmanjšo uporabno ločljivostjo (200 dpi), in dobimo dejansko velikost slike (10,24 inch, cca. 31,6 cm). Izračun ponovimo še za točke v drugi smeri (1536/200=7,68 inch, cca. 19,50 cm). To pomeni, da bi bila maksimalna še uporabna slika lahko velika cca. 20×30 cm, oziroma bi jo lahko zaradi neustreznosti formata, iztiskali na papir formata 20×30 v načinu Fitt-in, in jo kasneje obrezali. Seveda je bolj priporočljivo, da fotografijo izdelamo na manjšem papirju, saj se bo kvaliteta slike zaradi večje ločljivosti povečala.

2048/300=6.82 inch, cca. 17,33 cm
1536/300=5.12 inch, cca. 13 cm Tako fotografijo je torej najbolje razviti na papirju formata 13×17.

Kaj vpliva na kvaliteto?

Seveda pa število točk ni edino kar vpliva na končni izdelek. Zelo pomembne so tudi barve, svetlost, kontrast… Pa začnimo lepo po vrsti. Fotoaparat zajame svetlobo različnih valovnih dolžin in jo s pomočjo filtrov na tipalu spremeni v različne barve (podobna stvar se dogaja tudi na optičnem čitalniku). Te barve se nato zapišejo kot digitalne številčne vrednosti, in to za vsako točko posebej. Ravno tako kot barva, se zapiše tudi svetlost točke. Ko zadevo prenesemo v računalnik v obliki podatkov, se vse točke z določenimi vrednostmi sestavijo v sliko. Ta se nato dejansko pretvori v sliko na zaslonu. Do takrat pravimo, da je fotografija v latentnem stanju, saj dejansko očem ni vidna. Ko s pomočjo zaslona pretvorimo številke v svetlobo, dobimo vidno sliko, vidno svetlobo.

Ker pa se zasloni razlikujejo med seboj, se na različnih monitorjih ustvari različna slika. Lahko je bolj svetla, ali bolj temna, bolj modra, bolj rdeča,… Ta slika navadno odstopa tudi v primerjavi z sliko v naravi. Tako se večkrat zgodi, da se slika na zaslonu, izdelana fotografija in slika v naravi razlikujejo kot dan in noč. Da bi se te razlike zmanjšale na minimum, se izvajajo barvne kalibracije naprav. Kalibracija se izvede na zaslonu, kot tudi na izhodnih napravah, kot so tiskalniki ali razvijalna naprava v fotolaboratoriju. Če želite imeti na zaslonu vašega računalnika verodostojno sliko, morate izvesti kalibracijo zaslona. Če želite imeti verodostojen izpis, primerljiv s sliko na ekranu, morate kalibrirati monitor in izhodno enoto. Ker so navadno tiskalniki že kalibrirani na določene vrednosti, in ker sami ne morete vplivati na kalibracijo naprav v fotolaboratorijih, vam ostane navadno le možnost kalibracije monitorja. Za kalibracijo le tega obstaja več različnih načinov, v glavnem s pomočjo raznih naprav. Take naprave pa so za domače potrebe predrage. Kaj torej storiti? Predlagam, da naredite test. Z vašim digitalcem naredite fotografijo in jo nato pošljite na tiskalnik ali v fotolaboratorij in naredite ali zahtevajte izpis popolnoma brez korekcije. Ko imate omenjeno fotografijo na papirju, odprite omenjeno sliko v vašem programu za obdelavo slik. Sedaj približajte sliko na papirju zaslonu in z nastavitvami monitorja poskušajte dobiti čim bolj podobne barve ter svetilnost. Bolj natančno kot boste nastavili barve, toliko manj bo presenečenj, ko bo prišla naslednja fotografija iz tiskalnika ali laboratorija, seveda pod pogojem, da boste naredili sliko z istim digitalcem in z istimi nastavitvami barvnega prostora, ter s predpostavko, da v fotolaboratoriju opravljajo svoje delo korektno in profesionalno. Seveda je ta metoda netočna, vendar pa je zadovoljiva za amaterske potrebe.

Test lahko naredite tudi s testno fotografijo, ki se nahaja na naši internetni strani, vendar boste v tem primeru med seboj uskladili le monitor in tiskalnik, ne pa tudi fotoaparata. Bistveno pri barvni kalibraciji je to, da so barve na končnem izdelku- fotografiji všečne in rezultati predvidljivi. Če imate na digitalcu fiksiran barvni prostor, če imate v vašem programu vedno enak barvni prostor, in če je slika na ekranu napačna, slike iz fotolaboratorija pa so vseeno popolnoma Ok, se ne ukvarjajte s kalibracijo, razen seveda, če Vas napačna slika na ekranu moti. Pazite le, da ne spreminjate nastavitev, in zadeva bo šla vseeno kot po maslu. Če iz vašega digitalca razvijete fotografije direktno v laboratoriju, in so vam všeč, potem kalibracije ne rabite. Na kvaliteto izpisa seveda vpliva tudi naprava, na kateri je izpis narejen. Predvsem je pomembno redno vzdrževanje, servisiranje in kalibracija naprave, kvalitetni potrošni materiali, ter seveda usposobljeni laboranti. Tudi same naprave se med seboj razlikujejo po načinu delovanja, ločljivosti razvijanja, hitrosti, kar močno vpliva na kvaliteto in predvsem na možnost predvidevanja rezultatov. Pri FotoPlus uporabljamo, za izdelavo fotografij, najnovejšo tehnologijo in potrošni material podjetja FUJIFILM, ki nam s pomočjo strokovno usposobljenih laborantov, zagotavlja visoko in konstantno kvaliteto naših storitev. FUJIFILM je že precej časa vodilni proizvajalec laboratorijev in potrošnega materiala za izdelavo fotografij.

Tabela za izbiro primernih dimenzij fotografij glede na dimenzijo tipala

Tabela, ki prikazuje točne dimenzije izdelanih fotografij in razmerja stranic, ki jih ponujamo v našem laboratoriju